Tudi sledeča zgodba je resnična. Napisal jo je udeleženec delavnice, ker mu je le-ta popolnoma spremenila življenje. Svojo zgodbo o uspehu je želel deliti tudi z drugimi ljudmi, z željo, da bi jih spodbudila k razmišljanju – predvsem tiste, ki so še vedno ujetniki svojih prepričanj o tem, kaj vse ni mogoče.

Pismo prijatelju!

Veliko sem razmišljal o tem, kako naj sploh začnem, kako naj v kratkem napišem to kar čutim in kako naj na listu papirja predstavim svojo veliko izkušnjo z delavnico Tehnike reševanja problemov in s predavateljem Sašom Pokovcem. Rad bi poudaril, da moj namen ni poveličevanje Video centra, pač pa le želja, da se izpovem, kako mi je ta delavnica spremenila življenje. Verjamem, da nekateri tega ne bodo verjeli, vendar bo tisti, ki je doživel podobno izkušnjo, lažje razumel namen mojega sporočila – sporočila prijatelju!

Naj še dodam, da Sašota poznam le preko delavnice in da sem si ga kljub vsemu »drznil« imenovati za prijatelja, ker tako resnično čutim. Štejem ga za prijatelja, saj mi je z delavnico, nasveti, življenjskimi izkušnjami in znanjem spremenil življenje. Doživel sem tako korenito spremembo, da si pred tem nikoli ne bi mislil, da je kaj takega sploh mogoče. Zdelo se mi je, da se taki preobrati dogajajo samo v filmih.

Najprej bi se rad na kratko predstavil:
Rojen sem 6.5.1971, star sem 31 let. Sem srečno poročen in doma pričakujemo prvi naraščaj. Ob delu sem zaključil prvo stopnjo študija ekonomije na Ekonomski Fakulteti v Ljubljani. Svojo poklicno pot sem začel v velikem slovenskem podjetju, na oddelku kozmetike in parfumerije, kot komercialist na terenu. Po letu in pol mi je bilo ponujeno delovno mesto produktnega vodje, ki sem ga nato opravljal skoraj pet let, ob zadnji reorganizaciji v podjetju pa mi je bilo ponujeno mesto vodje prodaje. Opazovalec bi lahko rekel »kar lep razvoj in napredek v slabih sedmih letih«! Res je, tudi jaz se strinjam s tem. Pri koncu petega leta dela v tem podjetju sem prvič obiskal delavnico Tehnike reševanja problemov.

Moja diagnoza v tistem trenutku se je glasila: razočaran, utrujen, nervozen, nezadovoljen, razdražljiv, nesamozavesten, žalosten, asocialen, tečen, nezadovoljen doma in brez ciljev. Povsod sem videl samo probleme, ki sem jih le še s težavo reševal, bil sem preobremenjen z delom in obenem nezadovoljen doma, začel sem se izogibati družbi, poleg tega pa so se mi začele pojavljati še težave s spanjem. Ko sem prišel prvič na delavnico Tehnike reševanja problemov sem razmišljal: »Spet nas bo nekdo ves dan mučil s svojimi »forami« in čudežnimi formulami, ki garantirajo uspeh in bla, bla, bla. Poskušal mi bo razložiti, da sem si za vse svoje probleme kriv sam, ker pač ne poslušam njega….«

Nadalje sem razmišljal: »Ne more mi pomagati nekdo, ki sploh ne pozna razmer v našem podjetju in ne ve pod kakšnimi pritiski delamo. Skratka, tu ni pomoči!« Kljub mnogim pomislekom sem se delavnice udeležil in že do kosila me je Sašo popolnoma »razorožil« (moje orožje so bili nerešljivi problemi). Njegov nastop je bil zanimiv, samozavesten in predvsem življenjski. Povedal nam je svojo življenjsko zgodbo in kako je z znanji, ki jih sedaj posreduje nam, rešil večino svojih problemov. »Pa to je super,« sem začel razmišljati, »to zna biti zanimivo«. In res je bilo tako!

Bil sem presenečen, kako me je znal pritegniti, saj se mi je še pred nekaj urami zdelo, da mi ni pomoči. Povedal nam je mnogo življenjskih primerov, v katerih sem se prepoznal. Bilo mi je všeč, kako neverjetno vesel in samozavesten je deloval, ko nam je govoril o prihodnosti, ki se je tako veseli. Čeprav sem bil navdušen, se je občasno v meni pojavljala skepsa: » Pa kaj je to za ena »fora«, ki nam jo hoče prodati? Pa koga  hoče »okol prnest«? Pa saj to ne more biti res, kar nam govori!« Upam, da sem vam uspel pričarati svoje dvome v Sašove sposobnosti in prepričanje, da gre pri vsem skupaj za še eno potegavščino in da je to gotovo pravljica, ki je jaz pač nikoli ne bom doživel.

Po prvem delu delavnice sem prišel domov 10 cm nad tlemi in žena me je začudeno gledala kaj se z mano dogaja. Bil sem poln adrenalina in v neke vrste rahlega transa. Bil sem tako poln vtisov, da sem težko razložil, kaj se mi je tisti dan zgodilo in zakaj se obnašam tako nenavadno. Po tednu dni sem nekako prišel »k sebi« in se vrnil v ustaljeni tok življenja. Služba – domov, služba – domov in problemi so bili ponovno moji stalni spremljevalci. Žal je bilo vse ponovno tako kot pred prvim dnem delavnice. Na programu so bile še trije dnevi delavnice in vsakič se je ponovil scenarij prve. Vsakodnevni problemi – delavnica – adrenalin – navdušenje – teden dni kasneje zopet ustaljeni ritem. Vsakič isto. Delavnico smo zaključili, Sašo nam je podelil diplome in s tem je bilo konec tudi zgodbe o uspehu. Vsaj tako sem takrat razmišljal!

Resnici na ljubo sem prišel do spoznanja, da sem naredil bistveno premalo, da bi lahko rešil kakšen večji problem. Premalo sem se potrudil. Izgovor je bil, da sem v službi tako zaposlen, da ni »šans«, da bi lahko naredil kaj za svoj napredek in razvoj. Kasneje mi je Sašo povedal, da sem bil po standardih Video centra podpovprečen glede opravljanja domačih nalog in količine gradiva, ki sem ga predelal v času dveh mesecev, kolikor je trajala delavnica. Tako ni niti čudno, da nisem rešil prav veliko svojih problemov. Pa kje sem živel? Kaj sem sploh razmišljal takrat? Verjetno NIČ! In rezultat je bil NIČ! Od takrat sta minili dve leti in v tem času se je spremenilo vse.

Po zaključku delavnice sem se občasno (v dnevih krize) vračal na zapiske, mape, ideje in vse ostalo, kar nam je Sašo lično zapakiral ob našem slovesu. Poudaril je: »Vem, da boste dali vse v predal, ampak upam, da se boste še kdaj spomnili na to, kar smo delali. In ko boste imeli probleme, si boste imeli s čim pomagati«. In res je bilo tako. Sem in tja sem prelistal gradivo in svoje zapiske ter začel vse večkrat zahajati v Učni center našega podjetja, ki nam ga je s svojimi programi opremil Video center. Izposojal sem si nove knjige in video kasete ter si tako bogatil znanje z novimi idejami, ki sem jih takoj zatem preizkušal v praksi. V našem podjetju so se težave kopičile ter postajale vedno bolj nevzdržne in leto 2002 je bilo zame prelomno. Odločil sem se, da podjetje zapustim, ker nisem več videl rešitve in sem postal popolnoma demotiviran za reševanje problemov. Enostavno sem začutil, da temu podjetju ne morem več koristiti in zato je bolje, da ga zapustim, saj ne želim delati škode ali biti pasiven.

Menjavanje službe je statistično rangirano med tri najbolj stresne situacije v življenju, poleg ločitve in izgube bližnje osebe. Še enkrat lahko vse skupaj zgolj potrdim in rečem: »Občutek sem imel, da doživljam pekel iz prve roke.« Odhajal sem iz podjetja, kjer sem nekaj dosegel in kjer sem za sabo puščal blagovne znamke, ki sem jih v vseh teh letih vzljubil. Odhajal sem drugam in sicer v popolnoma drugo okolje in v veliko bolj »nemirne« vode. To so vode – privatnika! Imel sem možnost delati v družinskem podjetju, kjer pa je bilo tudi vse kaj drugega kot »z rožicami postlano«. Vendar sem bil odločen in vztrajen, da pravica obstaja na tem svetu in da je bom tudi jaz deležen.

Zame se je začelo novo obdobje. Zopet se mi je v ospredje mojih mislih postavil Sašo in njegove delavnice, nasveti, izkušnje… On mi je posredno dal moč, da nisem obupal! Dal mi je moč, da sem se boril naprej in da sem začel hlastati po znanju, po novem, po napredku. Od trenutka, ko sem zaključil v bivšem podjetju sem planil na knjige in internet! Želel sem si odgovoriti na vsa vprašanja, ki so se mi porajala v vsej poklicni poti, pa si prej nisem vzel časa za to.

V naslednjih treh mesecih se mi je življenje popolnoma obrnilo na glavo. V začetku mi je bilo hudo za prejšnjim podjetjem in sem se zakopal v delo, da si dokažem, da zmorem še več, kot sem do sedaj pokazal. Začel sem verjeti, da zmorem mnogo stvari za katere sem prej mislil, da so nemogoče.
Po dveh mesecih je prišel »usodni mesec julij«. Takrat sem v roku 14 dni dobil tri nove ponudbe za službo. Od tega sta bili dve od priznanih multinacionalk s področja kozmetike in parfumerije in eno dobro stoječe slovensko podjetje s popolnoma drugega področja.

Bil sem navdušen in v isti sapi zaskrbljen. Želel sem se pravilno odločiti in nikakor nisem želel kasneje obžalovati svoje odločitve. Občutek, ko lahko izbiraš podjetje v katerem bi rad delal in ko lahko preveriš svojo dejansko tržno vrednost na zasičenem in konkurenčnem tržišču delovne sile, je z eno besedo – FENOMENALEN.
Dosegel sem svoj cilj – delati za priznano multinacionalko na vodilnem delovnem mestu!

Poplačan je ves moj trud, trpljenje, bolečine in stres, ki sem ga doživljal v prejšnjih letih. Kar naenkrat se zavedam, da se je splačalo trpeti, garati in se sprijazniti z majhno plačo, ki sem jo dobival za svoje 100% razdajanje in žrtvovanje. Kar naenkrat je vse pozabljeno in nekako sem celo hvaležen bivšemu podjetju, da sem se imel priložnost kaliti na začetku svoje poklicne poti v razmerah, ki so bile milo rečeno – stresne! Danes sem prišel iz te izkušnje močan in pripravljen na vse. Pomembno je, da človek vztraja, saj le tako lahko doseže svoje cilje! To nam je na delavnici Sašo odlično predstavil, toda takrat sem v to še premalo verjel.

Na začetku pisanja si nisem mislil, da bom s takšno lahkoto napisal nekaj strani svojih vtisov z željo, da na ta način pomagam vsem tistim, ki ste trenutno v takšni situaciji, kot sem bil sam v preteklosti. S tem pismom sem želel za vedno zapisati svoje občutke, ki jih imam ta trenutek in se hkrati zahvaliti Sašotu, ki je imel ključno vlogo pri mojem razvoju in povsem drugačnem načinu razmišljanja. Dal mi je moč, da se z veseljem lotevam reševanja problemov in me naučil razmišljati pozitivno. Ne vem, kako naj se izrazim, da mi boste bralci tega pisma verjeli. Tu ne gre za »nakladanje«, ampak za nekaj, kar je možno, čeprav bi včasih prisegel, da ni.

Vsi, ki boste obiskali delavnico Tehnike reševanja problemov in boste resnično želeli pomagati sebi in drugim, tako v poklicnem kot tudi privatnem življenju, boste uspeli. Meni osebno je delavnica tako zelo pomagala, da sem začel verjeti v ameriški rek, ki sem ga še ne dolgo tega »zaničeval«: »THE SKY IS THE LIMIT« (Samo nebo je meja).  V življenju se je potrebno neprestano boriti in vsakdo, ki je pripravljen to sprejeti mu svetujem, naj investira v sebe in svoje sodelavce. Preizkusite metode, ki jih uči Sašo. So 100% vredne tako časa kot tudi denarja, ki ga namenite za svojo nadgradnjo. Zakaj bi poskušali odkriti Ameriko, če pa so jo drugi že odkrili za nas. In to je  veliko lažje, kot če bi jo mi sami (če bi jo sploh odkrili). Rešitve vsakodnevnih problemov s katerimi se spoprijemamo, so nekje že zapisane, na nas je samo, da jih vzamemo in jih začnemo uporabljati tudi sami. To je tisto, kar mi je dala delavnica mojega novega prijatelja Sašota.

Za konec še rek Briana Tracya, ki nam ga je citiral Sašo: »STROKOVNJAK DOLOČENEGA PODROČJA Z ZNANJEM, VREDNIM MILIJONE, LAHKO KADARKOLI ODIDE KAMORKOLI IN KO BO PRIŠEL NA MEJO, BO CARINIKU REKEL: NIČ NIMAM ZA PRIJAVITI«.

Ko sem ga slišal prvič, sem se ob njem samo nasmehnil, danes pa vidim, da je to res, saj se mi točno to dogaja. Sedaj vem, da bom le z znanjem in vloženim trudom dosegel svoje cilje. Pri koncu sem zopet v rahli dilemi! Ali sem svojo zgodbo napisal dovolj razumljivo? Ali mi boste bralci tega pisma verjeli? Ali sem omenil vse pomembne podrobnosti?

Takole bom zaključil: »Če kdo ne verjame, lahko vedno povpraša Sašota za mojo telefon in z velikim veseljem mu bom vse, kar sem napisal, tudi ponovil in če je treba še dodatno razložil«.

Hvala ti Sašo in upam, da bova sodelovala tudi v prihodnosti.

Ljubljana, 15.8.2002, ura 2:50 zjutraj
Andrej Novak

Na koncu bi rad dodal, da mnogokrat srečam udeležence svojih delavnic, ki mi povedo, kako zelo jim je znanje spremenilo življenje. To je največja možna nagrada zame in najboljše plačilo za 15 letni trud in razvoj vsega, kar sedaj učim.

Aleksander Pokovec