Sledeče pismo je poslal Anton Plankar, udeleženec naše delavnice Tehnike reševanja problemov. Svojo zgodbo o uspehu je želel deliti tudi z drugimi z željo, da bi jih spodbudila k razmišljanju. Kakšni so njegovi občutki in mnenje o delavnici, si lahko preberete v njegovem pismu.

Moje razmišljanje o delavnici

Delavnice Tehnike reševanja problemov sem se udeležil, ker sem že iz predstavitve ugotovil, da je ta nekaj čisto novega – drugačnega od standardnih oblik delavnic in seminarjev. Že v tem relativno kratkem dvomesečnem obdobju, kolikor traja delavnica sem začutil, da se je v meni dogajalo nekaj novega, nekaj kar bom v življenju s pridom izkoristil in hkrati nudil tudi drugim (sodelavcem, domačim, prijateljem,…). Prvi prebrani knjigi: Sporočilo prijatelja in Življenje kot igra, sta mi še dodatno odprli predor, ki sem ga do sedaj nekako videl in občutil, manjkalo pa mi je hrabrosti iti skozi. Ob tem še čudovito predavanje  Aleksandra, ja, res nas je navdušil.
Delavnica je name imela zelo velik vpliv, ki ga sedaj širim tudi na druge. Menim, da bi koristila prav vsakomur, zato sem se tudi odločil, da opišem svojo celotno izkušnjo in razmišljanja. Morda bom s tem koga opogumil, da poizkusi tudi sam.

TEHNIKE REŠEVANJA PROBLEMOV: NOV KORAK V ŽIVLJENJU

Urejen dom, urejeni odnosi v družini, zadovoljstvo na delovnem mestu in še bi lahko naštevali. To so želje in cilji mnogih ljudi. Ko je vse to enkrat doseženo se nam postavi vprašanje: ”Kaj pa zdaj?” Mnogi se zadovoljijo z doseženim in tam ostanejo do konca življenja. Nekateri iščemo nove poti, nove mostove, postavljamo si nove cilje. Pri iskanju teh novih poti in graditvi mostov velikokrat naletimo na take ali drugačne ovire. Spominjam se trenutkov v svojem razmišljanju, ko sem prišel do predora, skozi katerega nisem in nisem našel poti. Vsakršni poskusi so se razblinili kot penasti valovi, ki brezuspešno butajo ob čeri, se umirijo in vračajo v morje.

Potem je prišel  trenutek odločitve in prijavil sem se na delavnico ”Tehnike reševanja problemov”, ki jo je organiziral VIDEO CENTER iz Ljubljane. Z mešanimi občutki sem pričakoval prvi dan delavnice. Naslov ”Vseživljensko izobraževanje” je v meni porajal dvome. ”Bom izvedel kaj novega?” ”Mi bo to kaj koristilo?” ”Kakšne ljudi bom spoznal?” so vprašanja, ki so se mi nehote vsiljevala in me delala še bolj nemirnega. Že prvi stik s predavateljem Aleksandrom me je navdušil. Sproščenost, prijaznost, pozitivna energija so me prebudili iz razmišljanja o poteku delavnice. Pričetek delavnice, predavanje, podajanje primerov in delo v skupini so me dobesedno prevzeli. Požiral sem besede, jih grabil, želel sem čim več, kar je Aleksander govoril, razlagal, vse sem si želel zapomniti.

V mislih se mi je pojavil predor, skozi katerega se je kazala svetloba. Ta je bil še kot majhna pikica, vendar videl sem pot. ”To je to,” sem si ponovil. Z veseljem sem si izposodil učno gradivo (knjige, avdio kasete, izobraževalne video programe) in ga predelal do naslednje delavnice.

Začel sem s samoizobraževanjem. Zapisoval sem si ideje, vse, kar sem mislil, da mi bo v življenju koristilo. V službi in doma sem začel v prakso vključevati pridobljene ideje in znanje. Skozi drugo, tretjo in četrto delavnico sem postajal v mnogočem povsem drug človek. Postavljanje ciljev, organizacija časa in  pozitivno mišljenje so mi postali prijatelji in nenehni sopotniki.

Besede mojega direktorja: ”Tone, kaj je s teboj?” ”Tvoje ideje so odlične, ali si jih pridobil na tisti delavnici?”. Tudi žena in prijatelji pravijo, da sem se ”full” spremenil. Vse to me bodri, da s pridobljenim znanjem in  veščinami nadaljujem.

Predor je premagan in nadaljujem z novim korakom v življenju!
S pomočjo delavnice ”Tehnike reševanja problemov” sem uresničil del osebnega poslanstva. Postal sem človek, ki življenje jemlje kot igro. Zjutraj vstanem z nasmehom, saj vem, da je pred menoj prijeten, čudovit dan. Dan, v katerem bom pomagal drugim in osvajal modrosti drugih ter tako postajal še boljši in uspešnejši. S postavljenimi in zapisanimi cilji ter dobro organizacijo časa mi ostaja dovolj časa za družino, prijatelje in osebni razvoj.

S pomočjo programov iz Videocentrove knjižnice sem napisal diplomsko nalogo  Način komuniciranja na avtobusni postaji. Nato sem  v podjetju izpeljal tudi izobraževanje z enakim naslovom, obenem pa imam v planu tudi organizacijo novih delavnic. Res sem presrečen, da lahko sodelujem z vami. Tudi v prihodnje bi me veselilo z vašo pomočjo osvajati nova znanja. Ker me to zanima, ker to opravljam z velikim veseljem. Za vse to  se najlepše zahvaljujem vsem zaposlenim v VIDEO CENTRU, še posebej  Aleksandru, ki mi je s svojimi predavanji in osebnim pristopom pomagal odkriti pot skozi predor.

Anton Plankar