Zgodba, ki je opisana na priloženih listih, je nastajala 4 leta.
Na mojo prošnjo sta jo zapisala Mateja in Franjo Radikovič iz podjetja Radikovič ključi.

ZAKAJ SPLOH OBJAVLJAMO ZGODBE O USPEHU?

Mnogo ljudi še vedno ne verjame, da lahko pravilno zastavljeno izobraževanje popolnoma spremeni življenje posameznika ali razvoj podjetja.
Na svojih delavnicah sem imel do sedaj več kot 2000 udeležencev: od generalnih direktorjev in predsednikov uprav; do vodij, ki imajo pod sabo samo nekaj zaposlenih, oziroma referentov in ljudi na odgovornih delovnih mestih, ki nikogar ne vodijo. In prav pri vseh je po dvomesečnem usposabljanju viden precejšen napredek.

Uspešni in preobremenjeni na tej delavnici najdejo obilico idej, kako in ohraniti svoj uspeh, obenem pa imeti več časa zase in za svojo družino. Tisti, ki  so še na začetku svoje kariere, oziroma še niso tako uspeli, kot želijo, pa iščejo skrivnosti o tem kako napredovati, oziroma delati tako, da ne bodo izgubili dela.

Mateja in Franjo sta postala naša družinska prijatelja in ko ju gledam, kako neverjetno sta se spremenila, sem resnično ponosen na to, da prav izobraževanju pripisujeta veliko zaslug za svoj uspeh in srečo.

Sašo Pokovec

NAJ SE VAM ZDI, DA ZMORETE ALI DA NE ZMORETE – V VSAKEM PRIMERU  IMATE PRAV

ZAKAJ SEM SE ODLOČIL NAPISATI TO PISMO?

Iz dveh razlogov:

• ker sem hvaležen Sašotu, za to, da mi je pomagal spoznati, kako je možno živeti veliko bolj kakovostno in lepše življenje ter
• ker bo morda moja zgodba koristila še  komu drugemu, ki je enako kot jaz, z leti  trdega dela, postal sicer ekonomsko in  poslovno uspešen, vendar pa mu kronično  primanjkuje časa za življenje in srečo, poleg  tega ga stres vse bolj “ubija” tako v  prenesenem pomenu, kot tudi dejansko.

Vodim uspešno družinsko podjetje Radikovič ključi, ki sta ga pred 33 leti ustanovila starša.

V podjetju sem delal že od majhnega, saj me je vedno zanimalo vse, kar je delal oče. Že kot zelo mlad fant sem poznal vse tajne ključev, ključavnic, montaže in odklepanja. Obvladal sem tehnologijo, stroje, tehniko in računalnike.

Ko sem končal šolo, sem prva leta v podjetju skrbel za prodajo in vgradnjo ključavnic in sistemov, poleg tega pa sem koordiniral tudi delo 6 zaposlenih, medtem ko so starši skrbeli za uvoz, veleprodajo, distribucijo in kadre.

Pred nekaj leti so se starši začeli pripravljati na zasluženi pokoj in dodatno sem moral prevzeti tudi vse njune funkcije, kar pa je posledično pomenilo, da sem moral skoraj popolnoma prenehati s svojim dotedanjim delom.

To na prvi pogled ni bilo niti posebno težko, saj je podjetje odlično funkcioniralo in zelo hitro raslo iz leta v leto.

Čeprav so bili vsi poslovni rezultati naravnost odlični, pa so se, zaradi hitre rasti podjetja in obsega posla, problemi kopičili iz dneva v dan in nismo jih več uspeli sproti reševati, tako da so se večali kot snežna kepa, ki se kotali po hribu. Zavedal sem se, da na mnogih področjih preveč improviziramo, za mnoge stvari ni bilo jasno določeno, kaj mora kdo narediti in za kaj je odgovoren. In kar je postajalo zame najhujše: vse kar se je zapletlo in tega je bilo vse več, je padlo name.

Večinoma sem opustil neposredno strokovno delo in začel sem voditi ljudi in organizirati.  Prenehal sem torej delati, to kar sem znal, obvladal in v čemer sem užival in začel delati stvari, o katerih nisem imel pojma in pri katerih sem bil večkrat negotov, saj jih nisem obvladal.

Pritisk je postajal  prevelik in delo, ki mi je bilo včasih v veselje in zadovoljstvo, je postajalo neznosno. Na delo nisem več prihajal sproščen, čez dan pa mi je bilo mnogokrat za znoret. Delal sem v povprečju 12 ur, kar je pomenilo določene dni še mnogo več, določene dni pa mi je dobesedno vse padlo dol in sploh nisem prišel na delo, ali pa sem preprosto odšel, ko so mi popolnoma popustili živci.

Moja avtoriteta s tehničnega vidika ni bila nikoli sporna, kar se tiče odnosov z ljudmi, pa mi je manjkalo še mnogo. Problem se je kazal predvsem v odnosu do sodelavcev. Postajal sem vzkipljiv in ko mi je bilo vsega zadosti, sem včasih svoj gnev izlil tudi na koga, ki si tega sploh ni zaslužil.
Nalog in obveznosti je bilo toliko, da sem celo ponoči študiral, kaj vse moram narediti.

Rešitev sem začel iskati tako, da sem prebiral vse, kar bi mi lahko pomagalo urediti organizacijo in odnose v podjetju: članke v časopisih in revijah, zakonodajo, udeležil sem se tudi določenih seminarjev. Vendar pa vse te informacije, ki sem jih nabiral, niso imele ne glave, ne repa. Včasih so bili nasveti, ki sem jih na ta način dobil celo zmedeni ali pa v nasprotju s tistim, kar sem že prebral.

Večino informacij in planov sem takrat skušal držati v glavi; pisati na listke, preprost rokovnik ali tedenski koledar na moji mizi.

Čas za kratke dopuste sem si jemal vse bolj poredko in tudi ko sva z ženo Matejo kam odšla, nisem mogel pozabiti na delo; to me je obremenjevalo celo ob prostem času. In kar je bilo najhuje; ko sva se vrnila, me je pričakalo še več dela in problemov.

Za delavnico Tehnike reševanja problemov sem izvedel od prijatelja, ki mi je preprosto rekel: »Pojdi tja in če ne boš zadovoljen, ti jaz vrnem denar«.

Prvi dan delavnice sem dobesedno požiral vse, kar nam je Sašo govoril. Večkrat nam je namreč zatrdil, da je možno biti uspešen in obenem tudi srečen. Že ko se je predstavil, je povedal, da je izredno srečen človek, saj je relativno uspešen v poslu, obenem pa mu ostaja še dovolj časa za družino, šport, prijatelje in potovanja.

Ta dan sem veliko spraševal in se zanimal za rešitve; izposodil sem si ogromno programov in doma takoj začel s študijem. Največ sem študiral videokasete; še danes mi je to najljubši sistem samoizobraževanja. Kot je svetoval Sašo sem tudi fanatično pisal vse ideje, ki bi mi lahko spremenile življenje. In kar je najpomembnejše – takoj naslednji dan sem jih začel tudi preizkušati v praksi.

Iz filma Neorganizirani vodja sem si zapomnil, da je najprej treba urediti sebe, šele nato druge. Najbolj sem proučeval, kje grešim sam. Za nekatere stvari sem sicer težko sprejel, da jih delam popolnoma narobe, saj je pri tem mnogokrat trpel moj ego, toda želja po preobrazbi je bila močnejša od starih razvad.

V programih sem dobil mnogo idej in možnosti in iz tedna v teden sem začel postajati drugačen, saj sem vse ideje, ki so se obnesle, takoj vgradil v svoje življenje. Večji problem so mi sprva predstavljale samo ideje, za katere je potreben daljši čas in potrpljenje.

Sodelavci in domači se niso mogli načuditi spremembam, ki so se dogajale pri meni, tako kar se tiče odnosov do njih, mojega dela, vodenja in predvsem mojega optimizma, samozavesti in učinkovitosti.

Kaj vse sem začel spreminjati:

• pri vseh okoli sebe sem začel iskati karkoli, kar je bilo dobro, če je bilo le mogoče sem koga  pohvalil; do tedaj sem jih namreč večinoma krtiziral, kadar je bilo kaj narobe, kadar pa so delali dobro, se mi je to zdelo samo po sebi umevno,
• perfekcionizem; to je bila moja velika slabost; nehal sem preverjati, kontrolirati in spreminjati vsako malenkost,
• začel sem razlikovati med bolj in manj pomembnimi stvarmi,
• začel sem zaupati vase in verjeti, da je znanje res garancija, ki mi omogoča, da bom vedno lahko nekaj delal in se s svojim znanjem preživel,
• in nehal sem se obremenjevati s stvarmi, na katere nisem mogel vplivati.

V tem sistemu samoizobraževanja sem videl rešitev in možnosti za lepše in boljše življenje in zgrabil sem jo z obema rokama.

Na drugem delu delavnice smo se učili postavljati cilje in moram priznati, da si jih nisem začel pisati tako, kot nam je bilo rečeno, sem pa z nezmanjšano zavzetostjo študiral, zbiral ideje in preizkušal, kako delujejo.
Za samoizobraževanje sem navdušil tudi Matejo in študirala sva v glavnem zvečer in preko vikenda. Skupaj sva proučevala videofilme, vsak po svoje pa sva prebirala knjige in poslušala avdiokasete.
Predvsem pa sva se veliko pogovarjala. In še sedaj oba verjameva, da je pogovor najboljši način za reševanje vseh problemov.

Na tretji del delavnice o organizaciji časa sem prišel s posebnim zanimanjem, saj je bil to moj največji problem. Vse ideje o planiranju časa in delegiranju sem dobesedno posrkal vase. Takoj sem si kupil tudi planer kakršnega uporablja Sašo in ta znanja še vedno uspešno uporabljam. Čutim, da sem ponovno postal gospodar svojega časa.
Pri svojem delu sem uvedel »tiho uro«, spopadel sem se s tatovi časa, naučil sem se reči NE in ločiti Nujno od Pomembnega. In kar je tudi zelo pomembno: vse naloge sem si zapisal v planer. Tako sem imel večino problemov zapisanih na papirju in ne v glavi, zato me ni več bolela in ponovno sem začel več in bolje spati.

Po tej delavnici sem naredil še nekaj izredno pomembnega, kar priporočam vsakomur: zapisal sem si cilje – tako, kot smo se učili na drugi delavnici. Ko sem jih pisal,  se mi je zdelo, kot da pišem znanstveno fantastiko, vendar pa sem nekje v podzavesti začel vanje verjeti.

V zvezi s cilji naj povem samo eno: večino sem jih uresničil mnogo prej, kot sem upal kdajkoli pomisliti. Naj naštejem samo nekatere: močno smo zmanjšali dolg stalnih neplačnikov, bistveno sem izboljšal odnose s sodelavci, postavil pravila dela in odgovornosti, vpeljal sem nove zanimive in obetavne posle, izobraževalne delavnice za naše kupce in kar je morda najpomembnejše – ponovno sem začel uživati v delu in v življenju.

Na zadnjem delu delavnice Tehnike reševanja problemov – Pozitiven odnos do življenja sem prišel do izjemne ugotovitve: Bolj kot je nekaj negativnega, večja možnost je da iz tega naredim nekaj zelo, zelo dobrega. Po tej delavnici me praktično ničesar ni več strah. Verjamem, da skoraj ni problema, ki ga nebi mogel rešiti in situacije v kateri se nebi mogel znajti.
V vsaki situaciji znam poiskati kaj se da in ne kaj se ne da, za probleme  znam poiskati rešitve in ne izgubljam časa z neodločnostjo. Seveda ga včasih tudi polomim, toda s tem se ne obremenjujem. Če kaj naredim narobe, potem brez problemov priznam svojo zmoto, se opravičim in delam dalje.

Zjutraj se zbujam dobre volje, z užitkom odidem na delo in probleme rešujem odločno in z zadovoljstvom, saj vem, da je to odlika, ki mi bo vedno zagotavljala delo in zaslužek.

Moji uspehi in napredek so me tako navdušili, da sem kasneje za udeležbo na tej delavnici navdušil še več kot 15 mojih prijateljev in poslovnih partnerjev in vsi brez izjeme  so mi za to hvaležni.
Zelo pomembno pa je seveda tudi to, da sem na to usposabljanje postopoma poslal vse svoje zaposlene – po dva na vsak termin.  To nenehno usposabljanje podrejenih seveda tudi mnogo pripomore k boljši storilnosti, inovacijam in vzdušju.

Delavnice Tehnike reševanja problemov se je udeležila tudi moja žena Mateja. Samoizobraževanja se je lotila z velikim pričakovanjem, saj je vsak dan lahko videla spremembe na meni. Postavila si je veliko ciljev, ki so se tudi njej začeli zelo hitro uresničevati. Kar opazim pri njej je:

• veliko večja samozavest,
• mnogo večji vpliv na ljudi,
• postala je izjemno odločna in dosledna,
• ve kaj hoče in to tudi dosega,
• veliko več časa si vzame zase, istočasno pa je na delu mnogo učinkovitejša,
• vidi se ji, da izžareva srečo in zadovoljstvo in
• shujšala je za dobrih 11 kilogramov.

Če sem popolnoma odkrit, me je bilo nekaj časa kar malo strah, do katere mere se bo Mateja spreminjala in kako se bova razumela, saj se je najino življenje tako zelo spreminjalo.

Sedaj vidim, da je bil moj strah neupravičen, saj se razumeva bolje kot kdajkoli prej, o vseh problemih in težavah se znava pogovoriti. Izjemno se dopolnjujeva, sam skrbim za vizijo podjetja in zasnovo, Mateja pa zna stvari izpeljati, ko so enkrat zamišljene.

Pred dvema letoma smo začeli formirati tudi svoj lastni učni center. V njem imamo sedaj že  blizu 200 izobraževalnih programov. V naše izobraževanje smo v zadnjih nekaj letih investirali kar precej denarja, vendar pa mi še nikoli ni bilo žal za to investicijo.

Na koncu naj omenim še naš morda najpomembnejši uspeh. Na strateški konferenci največjega in najmočnejšega podjetja na svetu za ključavnice – Assa Abloj, naju je opazil direktor podjetja. Kot sam pravi zato, ker sva bila tako drugačna od vseh ostalih njihovih partnerjev.
Sedaj je naše podjetje že del tega koncerna in kdo ve, kje so naše meje.

Večkrat pod drobnogled vzamem svoje življenje in se zamislim nad odločitvami, ki sem jih sprejel – le tako postajam boljši, uspešnejši in srečnejši. Ena najpomembnejših je bila udeležba na delavnici Tehnike reševanja problemov, ki sem se jo do sedaj udeležil že trikrat in se jo nameravam letos udeležiti še četrtič.

Sašo hvala!
Franjo in Mateja Radikovič