Moderiranje je staro toliko kot človeštvo in včasih so bili moderatorji (ne da bi se tako imenovali) posamezniki, ki so v skupnosti zaradi modrosti in znanja ter osebnostih lastnosti uživali ugled in spoštovanje. K njim so se ljudje zatekli, ko je bilo treba rešiti kakšen konflikt ali sprejeti pomembno odločitev, ki je zadevala vse člane skupnosti. To so bili najpogosteje vrači, duhovniki, učitelji, zdravniki in včasih tudi sodniki.
Moderiranje, kot ga poznamo danes, je začelo dobivati formalne oblike in pravila v ZDA v 60. letih prejšnjega stoletja, v 80. letih pa je bilo že splošno razširjeno. Zagovorniki so ga uveljavili predvsem kot sredstvo za pomoč ljudem pri načrtovanju lastne prihodnosti. Razvilo se je iz usmerjanja učnih procesov, moderatorji pa so bili osredotočeni na pomoč pri ozaveščanju in tako imeli pomembno vlogo pri razvoju civilnih gibanj.
Moderiranje skupin, ki so si zastavile določen cilj, je nastalo iz potrebe po metodah za učinkovitejše skupinsko delo in je pomenilo alternativo pristopom, ki so temeljili na pogajalskih načelih. Ko so člani skupine, zbrani, da bi seznanili člane z določeno tematiko, usvojili določeno znanje, so želeli novo znanje ter poglede udejanjiti tudi z načrtovanjem ukrepov in sprejemanjem skupnih odločitev. (Toplak, 2002: 11–12)
Moderiranje, ki je od tedaj doživelo nesluten razvoj, temelji na spoznanjih procesiranja informacij, sociologiji, psihologiji, nevrolingvistiki, pogajanjih, organiziranju in delovanju skupin ter tudi na starodavnih metodah in izkušnjah različnih skupnostih o tem, kako reševati probleme, prepoznati in izraziti čustva ter nasloviti pomembna vprašanja iz različnih zornih kotov.
Moderiranje: srečanje skupine ljudi, pri katerem moderator skrbi za strukturo in vodenje procesa, da bi skupina dosegla svoj cilj. Moderirano je lahko tudi srečanje med dvema posameznikoma: moderatorjem in posameznikom, ki sprejme pomoč in vodenje procesa. (Rees, 1998: 12)
Skupinsko moderiranje je pomoč skupinam, da delajo bolje. (Schuman, 2005)
Moderiranje lahko opišemo kot proces, ki vodi skupino skozi učenje/spremembo tako, da prispevajo vsi člani skupine. Pri tem ima vsak posameznik nekaj edinstvenega in vrednega, kar lahko deli. Brez njegovega prispevka in znanja je lahko sposobnost skupine, da se odzove na določeno situacijo, okrnjena. Moderator mora iz članov skupine izvabiti znanje in ideje, jim pomagati, da se učijo eden od drugega in da razmišljajo ter delujejo skupaj. (Clarke, 2010)
__________________
Povzeto po članku K.E. Sanchez (2012): Moderirano srečanje skozi prizmo dodane vrednosti za podjetje in udeležence. HRM Revija, oktober 2012, letnik 10, številka 49. Ljubljana: Planet GV