Moja pot

Nekoč sem prebrala zgodbo o človeku, ki ga je motila lastna senca in je zato stalno bežal pred njo. Tekel je vedno hitreje, vendar se sence nikakor ni mogel znebiti. Na koncu se je zgrudil mrtev od izčrpanosti in utrujenosti. Zgodba mi je vzbudila asociacijo na večino ljudi danes, ki hitijo iz dneva v dan, kot da jih priganja hudič in v veliki naglici pozabijo pogledati okrog sebe in videti, kaj vse jim leži neposredno pred nogami. Tiste redke trenutke veselja in sreče si morajo pričarati s pripomočki kot so cigarete, alkohol ali celo mamila.

Marsikdo pravi: »Kaj pa imam potem še od življenja, če se še tem redkim »užitkom« odpovem.« In potem pride še hlastanje po materialnih dobrinah: čim več, čim hitreje, čim lažje, kar za seboj potegne pravcato in najbolj kruto suženjstvo v oblasti gospodarja z imenom Denar.

Bilo bi res preveč ošabno trditi, da je nekdo, na primer moja malenkost, izven vsega tega, da mi je malo mar za žvenket kovancev in da bi najrajši pustila službo in odšla v Indijo služit Sai Babi. Pa vendar čutim danes neko veliko radost, ker se mi zdi, da sem določene potrebe in počutja enostavno prerasla oz.. jih zamenjala. Govorim o občutku, ko se zbudiš v prečudovitem jutru, zdrav, čil, ob tebi so ljudje, ki te imajo radi in pripraviš si pomarančni napitek,, ki te bo dodatno prepojil s čisto energijo.
Včasih sem se večkrat prebujala ob misli, kako je meni hudo, ker moram v službo in me je že zaradi negativnega naboja misli pričelo stiskati  v želodcu. Ob poslušanju radijskih poročil, ki jih seveda nisem smela zamuditi in so vedno poročala o pobijanju, podražitvah, nesrečah itd., sem pobito srebala prvo kavico in si prižgala prvo cigareto, ker kava brez cigarete pa res ni prava kava! To je bil »zajtrk«, ki je zagotovo poslabšal moje počutje, čeprav takrat tega nisem zaznavala.

Neprimerno bi bilo reči, da sem se do bolj ostrega zaznavanja lastnih občutkov in posledično spreminjanja v moji duši in mojemu telesu bolj prijazne oblike, dokopala čez noč, zaradi enega dogodka ali ene osebe. Vse stvari na tem svetu se s časom spreminjajo, pa če to hočemo ali pa ne. Preden sem začela pisati tole zgodbo, sem bila drugačna kot sem ta trenutek, pa čeprav je minilo od takrat le nekaj minut. Dobro pa je, če skušamo usmeriti spreminjanja v smer, kamor želimo, kjer se bomo dobro počutili.
Ena od prvih prelomnic v moji samoprenovi, katere se  danes z veseljem spominjam, je bila udeležba na delavnici Tehnike reševanja problemov pri Video centru. Poleg Sašove verodostojne predstavitve vsebine, lastnega zgleda in pa obilice idej, ki sem jih lahko izluščila iz številnih izposojenih knjig in kaset, se še posebej rada spomnim na Personal power in Anthony-ja Robbins-a. Še zdaj ga slišim, kako pravi s samo njemu lastnim poudarjenim govorom: »NOW! Začnimo-začnite sedaj, ta trenutek z vsem, kar mislite, da bi morali začeti, kajti jutri je ubijalec prihodnosti, in če ne začnemo TAKOJ, ne bomo začeli NIKOLI.«

To so bili časi, ko sem pokadila veliko cigaret, ker sem mislila, da mi je kajenje kar nekako usojeno, ker sem kadila s tako velikim veseljem in užitkom. Hotela sem si izposoditi knjigo Trening odvajanja kajenja, pa sem jo po Sašovem nasvetu zamenjala z Robbinsom, ker da mi bo dal bolj celovito rešitev mojega problema. In sliši se verjetno malce »žajfasto«, če povem, da sem približno po treh mesecih res nehala kaditi in vem, da je to za vedno, kajti cigarete sem pokopala na svečanem in solzavem pogrebu, torej če nekdo umre, ga pač ne moreš več oživeti.
Česa si vsak človek na tem svetu najbolj želi: dobrega počutja, sreče, zdravja, zadovoljstva. In ko se vprašamo, kako se počutimo in dobimo odgovor, ki nam ni najbolj všeč, takrat se zavedajmo, da moramo nekaj ukreniti.

Tudi sama sem želela določene spremembe, vendar nisem za to nič storila, dokler se nisem udeležila delavnice Tehnike reševanja problemov. V tistem času sem preštudirala 17 različnih programov, zaradi katerih sem prišla do številnih spoznanj, ki so mi pomagala v življenju. Najbolj presunljivo spoznanje, ki se ti v življenju zgodi je, da ugotoviš, koliko je stvari, ki jih do nekega trenutka nisi vedel in na kako veliko stvari v življenju lahko vplivaš in jih izbiraš. Naenkrat ti postane žal, da nisi prišel do tega spoznanja že prej, potem pa te razsvetli misel »bolje enkrat, kot nikoli«. Lahko bi rekla, da se začne takrat trdo delo, ampak veste, v mojem besednjaku ta beseda ne pomeni, da pri tem  ne uživam: rada delam trdo, rada se učim, ker pri tem uživam!

Vsak dan je priložnost za novo spoznanje, veliko nam jih podarijo ljudje, ki nam pridejo naproti. Torej, če zaključim z ugotovitvijo, v katero globoko verjamem, da se lahko v življenju naučimo čisto vsega, kar hočemo in iskreno želimo in da lahko izbiramo, kako se bomo počutili, torej je tudi vsak nov dan lahko zapolnjen z notranjim zadovoljstvom, dobrim počutjem in neskončno energijo, kar vse občuti naša neposredna okolica. In veste, to je prava okužba. Ne verjemite mi, sami poizkusite!