
Nekoč sem prebrala zgodbo o človeku, ki ga je motila lastna senca in je zato stalno bežal pred njo. Tekel je vedno hitreje, vendar se sence nikakor ni mogel znebiti. Na koncu se je zgrudil mrtev od izčrpanosti in utrujenosti. Zgodba mi je vzbudila asociacijo na večino ljudi danes, ki hitijo iz dneva v dan, kot da jih priganja hudič in v veliki naglici pozabijo pogledati okrog sebe in videti, kaj vse jim leži neposredno pred nogami. Tiste redke trenutke veselja in sreče si morajo pričarati s pripomočki kot so cigarete, alkohol ali celo mamila.