+386 1 500 41 44
Bilo je leto 1962 v Tanzaniji in dekleta se niso mogla nehati smejati. In prav nihče ni vedel, zakaj. Še bolj neobičajno pa je bilo, da se je smeh širil z ene na drugo – kot virus.
Epicenter tega nenavadnega dogodka je bila dekliška šola v kraju Kashasha. Nekaj tamkajšnjih učenk se je začelo smejati in se niso mogle ustaviti. To se je nadaljevalo vse dokler se ni smejalo že 95 od 159 učenk, po šestih tednih(!) tega pa so morali šolo zapreti.
Pa še ni bilo konec. Smejanje se je razširilo tudi na sosednjo vas, Nshamba. Dodatnih 217 okuženih. In potem še v kraj Bukoba, kjer se je s smehom “okužilo” še 48 deklet.
Celoten izbruh je trajal 18 mesecev, zaprl 14 šol in na koncu vključeval preko 1.000 otrok.
Zveni noro? Pa je res! In niti to še ni najbolj odbita zgodba. Podobno neobičajno se je zgodilo tudi v Srednjem veku s tako imenovano “koreomanijo” – nebrzdanim in visoko nalezljivim plesanjem, ki se je razširilo po Evropi in včasih sočasno nalezlo tudi po več deset tisoč ljudi. Pojavu so rekli tudi “plešoča kuga”.
Uganili ste, niti tega si ne izmišljujem. Uganki še nista povsem rešeni, raziskovalci pa imajo nekaj možnih razlag. Ena je, da je šlo za odziv na situacijo, ki je privedla do stresnega odziva (ja, tudi smeh je način soočanja s stresom – in to koristen). V Tanzaniji najbrž na mešana sporočila dekletom v obdobju velikega navzkrižja med tradicionalno in sodobno vlogo ženske tam, v Evropi pa huda groza in strah ob velikih naravnih katastrofah. In vse to ob kugi, ki je sočasno neusmiljeno kosila povsod …
Druga razlaga za vsaj nekatere izmed zgodnjih “prenosov” reakcij pa je še nekaj preprostejšega. Zrcaljenje in kopiranje. Ljudje imamo vendarle močno, prirojeno željo in celo potrebo po pripadanju.
Podobno kot virusi, se razpoloženja, včasih tudi ekstremna, zelo uspešno in dosledno množijo po omrežju ljudi. Omrežja pa lahko prenašajo karkoli: mode in trende, srečo in nesrečo, dobroto in krutost. In nenazadnje tudi novo vrsto umetnosti – meme. Odpočijmo si malo z njimi, preden nadaljujemo. Zato jih imamo:
Mnoge raziskave kažejo, da omrežja ojačajo, kar je bilo v njih že posejanega. Ojačala bodo tako Ebolo kot fašizem, nesrečo in nasilje, po drugi strani pa bodo ojačala tudi ljubezen in pomoč, srečo in informacije.
Znotraj omrežij hitro odkrijemo pomen nečesa, kar brez posebnega pretiravanja lahko poimenujemo kar “informacijska higiena”. Ta vrsta higiene je seveda tesno povezana tudi z mentalno higieno oz. duševnim zdravjem.
ČUSTVENA NALEZLJIVOST
Ali ste vedeli: srečen prijatelj poveča verjetnost, da bomo tudi mi srečni za kar 9 %!
Po drugi strani, nesrečen prijatelj poveča verjetnost, da bomo mi manj srečni za 7 %.
Prav ste videli, sreča je malo bolj nalezljiva kot nesreča. Na srečo. (Dober primer TUKAJ)
Ljudje si radi delimo izkušnje in se prilagajamo drug drugemu. Vendarle imamo preživetveno potrebo po sprejetosti, vsi socializirani pa vemo, da se pač ne spodobi smejati, ko je nekdo žalosten. In tu kaj hitro vidimo, kako nas naša okolica in okoliščine (tj. tudi drugi ljudje) oblikujejo – najprej po razpoloženju in mišljenju, kar hitro pa tudi po vedenju.
Preden nadaljujemo: Seveda ne zagovarjam, da bo širjenje sreče, prijaznosti in sočutja čarobno končalo COVID-19 in da lahko samo s tem že jutri zaživimo kot da se nič ni zgodilo. Prav tako ni priporočljivo, da bi vse trenutno kakorkoli omalovaževali – niti miselno, niti besedno, niti čustveno. Če že drugo ne gre, upoštevajmo vsaj vedenjsko. Sledenje zdravstvenim smernicam je trenutno pač najbolj učinkovita stvar, ki jo imamo na razpolago. Uporabimo jo.
OK, to smo razčistili … Torej, kaj pa vendarle lahko naredimo, zdaj ko razumemo mehanizem tega pojava? Nam lahko čustvena nalezljivost dejansko pomaga sprožiti drugačno pandemijo, ki pomaga pri zoperstavljanju biološki?
Lahko. Ugotovitve s področja pozitivne psihologije lahko strnemo v štiri glavne sklope za učinkovit začetek novega vala širitve drugačne pandemije. Gremo po vrsti.
1) Širimo povezanost
Kar 70 % našega občutenja sreče prihaja iz odnosov z drugimi ljudmi.
Raziskava vojnih ujetnikov iz bivše Jugoslavije je pokazala največje možganske okvare pri tistih zapornikih, ki so bili zaprti v samici. Brez družbenih stikov lahko namreč naši možgani postanejo enako oslabljeni kot po tem, ko so deležni fizične poškodbe.
Osamljenost nas ubija. Občuti se kot fizični udarci, to pa pravzaprav celo stežka imenujemo zgolj za prispodobo. Stresni odziv tako na eno kot na drugo – povišanje količine kortizola v telesu – je isti.
Praktični napotki:
- Pogosteje sporočajmo, da mislimo na druge in dajmo vedeti, da so nam pomembni.
- Pri telekonferencah uporabljajmo VIDEO, priporočen je tudi uvodni “ice-breaker”.
- Upoštevajmo in spodbujajmo več digitalnega “dvigovanja rok” in vključujmo sodelavce. Uvodoma se lahko dogovorimo, “dvignemo roko, če …”
- Dogovorimo se, kako je z uporabo telefonov, kaj ima prednost v primeru motenj (npr. otroci, hišni ljubljenčki, …) in drugih želja glede količine in trajanje pavz.
- Če le ni predaleč od naših internih organizacijskih norm, uporabljajmo tudi smeške (“smajlije”). Ti ob trenutni odsotnosti drugih čustvenih znakov koristno dopolnijo in oddaljeno signalizirajo naše razpoloženje drugim.
2) Širimo pomoč
Vprašajmo ljudi, če kaj potrebujejo. Mnogi trenutno potrebujejo kaj več kot zgolj dobre misli in besede. Iz raziskav na področju pozitivne psihologije vemo, da nudi dejanje dobrote (tj. naključna ali mala dobra stvar, ki jo naredimo za druge) najbolj zanesljiv in hipen porast blagostanja izmed vseh vaj, ki so bile preizkušene doslej. In do danes je bilo preizkušenih že res veliko! Mimogrede še ena dobra novica, dokazano deluje tudi za najbolj sebične. Vsi zadovoljni!
Praktični napotki:
- Dajmo vedeti, da smo vsi ljudje in nikomur ni lahko. To lahko sporočamo jasno v svojih komunikacijah, enako pa tudi na bolj subtilne načine – od enakega (nevtralnega) ozadja na telekonferencah, do zagotavljanja besede in časa “v etru” za vse prisotne.
- Aktivno spremljajmo, kaj kdo potrebuje in to priskrbimo.
- Včasih presenetimo s kakšno mini-ugodnostjo.
- Ne pozabimo tudi nase in ne silimo ljudi z lastnimi pričakovanji glede “branja misli” – če potrebujemo pomoč, prosimo zanjo. Ko jo dobimo, jo sprejmimo.
3) Širimo hvaležnost
Hvaležnost je na področju sreče nepremagljivi šampion težke kategorije. Raziskave bi bile tudi le stežka bolj jasne:
Bolj kot je posameznik nagnjen k hvaležnosti, manj verjetno bo doživljal neprijetne občutke
depresivnosti, anksioznosti, osamljenosti, ljubosumja ali čustvene nestabilnosti.
Pri tem ni najpomembnejše najti razloge za hvaležnost; gre predvsem tudi zato, da se sploh spomnimo razloge poiskati! Da se spomnimo biti hvaležni, je ena izmed oblik čustvene inteligentnosti in razvija najbolj “človeške” dele naših možganov. Ena izmed mnogih raziskav je odkrila, da stalna praksa vpliva na gostoto živčnih celic v lateralnem prefrontalnem korteksu. To je približno tukaj:
Spremembe v gostoti nevronov namigujejo na to, da se ob dvigu čustvene inteligentnosti izboljšuje tudi učinkovitost nevronov na tem območju. Z višjo čustveno inteligentnostjo je torej vse lažje biti hvaležen. In obratno.
Praktični napotki:
- Ko ste resnično hvaležni za nekaj, pošljite tej osebi zahvalno e-pošto ali SMS.
- Okrepite svoje “hvaležnostne mišice” in se vsak večer spomnimo treh dobrih stvari, ki so se zgodile. Na ta način posredno izboljšujemo tudi svojo čustveno inteligentnost prepoznavanja lastnih čustvenih stanj!
- Ko se ne vidimo in posebej v večjih timih, lažje spregledamo individualne dosežke. Posebej pri članih, s katerimi neposredno ne sodelujemo veliko, se lahko poslužimo tudi sistema točk, ki si jih tesni sodelavci podeljujejo med seboj (t.i. “merit money”). Za lažjo uvedbo (kot za vse drugo) tudi tu obstajajo aplikacije. Primer je recimo Bonusly.
4) Širimo optimizem
Raziskave kažejo, da optimizem viša veselje, zdravje, odpornost in celo “srečo”. Da, srečo kot “krompir”, “zegn”, “poc” (slovenska narečja so zakon!). To preprosto zato, ker optimizem spodbuja odprtost, ta pa vodi do novih priložnosti. Torej tistih priložnosti, ki se ob zavračanju vsega po vrsti ne morejo niti pojaviti.
Seveda lahko gre optimizem tudi predaleč in gledanje na svet izključno skozi rožnata očala vsaj v nekaterih primerih lahko pomeni grobo zanikanje resničnosti. Potrebujemo torej varovalko. Kar lahko v tem smislu naredimo je, da se vprašamo: “Če se motim glede tega, česa me to lahko stane (zares)?” Določena mera zaupanja je seveda še vedno neizogibna.
Kaj pa je eden izmed najboljših načinov za bodrenje drugih? Preprosto. Nasmejte jih! Humor nam že tisočletja služi kot eden izmed najboljših in najbolj zdravih načinov soočanja s stresom in je dobrodošel blažilec strahu. Kaj pa je na humorju tako posebnega?
Bistvo humorja je igra z idejami in koncepti. Kadarkoli nekaj zaznamo kot smešno, smo neizogibno na to pogledali z drugačnega zornega kota. Ko smo ljudje ujeti v stresni situaciji in se počutimo zasute, obtičimo v enem samem načinu razmišljanja: “To je grozno. Moram čimprej stran od tu.” V jeziku miselnih popačenj temu pravimo tudi “katastrofiziranje”.
Težava s tem je lahko, da dejansko obstajajo tudi situacije, ko rešilnega “stran” preprosto ni. Zlasti tu nas humoristična perspektiva že po definiciji prisili na stvar pogledati drugače – s tem pa se lahko izbijemo iz naše toge in v usodo vdane miselnosti.
Praktični napotki:
- Če je verjetnost da se motimo nizka, si pustimo verjeti, da se bodo stvari dobro izšle.
- Ker trenutno objemi niso mogoči, pošljimo smeh! Spomnite se na kakšno interno prigodo ali skupni spomin, ki vse udeležene vedno znova nasmeji. Pošljite SMS in jih spomnite na to.
POVZEMIMO
Trenutne razmere so objektivno zahtevne za marsikoga. Naše avtomatsko reagiranje pa se zelo hitro odvije in lahko gre od boja do bega in končno do zamrznitve izjemno hitro. Težava nastane, ko se vprašamo: “Proti čemu naj se pravzaprav borim? In pred čem naj zbežim? ” In se z neprijetnimi čustvi hitro znajdemo prikovani na mestu.
Proti tem skrbem se seveda ne skrivajmo. Vseeno pa lahko skušamo biti sidro oz. “nulti pacient” za drugačno vrsto pandemije in skušamo iz vsega narediti, kar se še vedno da narediti. To pa s tem, da:
- Širimo povezanost – ojačajmo pogostost komunikacije, uporabljajmo video, več vključujmo, vzpostavljajmo skupne dogovore, uporabljajmo smeške
- Širimo pomoč – nikomur ni lahko, pokažimo človeško plat, aktivno spremljajmo potrebe drugih in kdaj presenetimo, ne pozabimo tudi nase
- Širimo hvaležnost – zahvalimo se za nesamoumevne doprinose, spodbujajmo nominacije sodelavcev za vse, kar smo morda sami spregledali, spotoma izboljšajmo tudi svojo čustveno inteligentnost
- Širimo optimizem – če je verjetnost slabega izida nizka, se sprostimo in pošljimo kakšen (interni) vic; smeh res je pomemben del zdravja!
Pozorni bralci ste opazili, da biološke pandemije namenoma ne imenujem za “dejansko” ali “realno”. Dejanski pandemiji sta vedno najmanj dve. Od nas pa je odvisen trend vsake izmed njih.
Ostanimo dobro, umivajmo si roke.
In vsi pozabljamo na palec … Res, nehajmo pozabljati na palec.
Matic Kadliček, univ. dipl. psih.
Prispevek prilagojen po:
Za bolj radovedne: